Življenje pušča sledi. Sledi neizbrisane brazde v sveže zorani zemlji, ponos na obrazu, ko vidi sadove vloženega truda, in spoznanje, da opravljeno delo na kmetiji Obrul, po domače pri Tomaž, piše spoznanja in izkušnje za rodove, ki jim sledijo.

Martin in Jožica sta svojo zgodbo o kmetiji začela na pravem začetku. Kmetijo sta postavila od prvega temelja. Sprva sta oba hodila v službo, želja imeti svojo kmetijo pa je še posebej Martina gnala k zastavljenemu cilju. Delal je kot avtoprevoznik, Jožica pa v trgovini. Z mladostno zagnanostjo, vztrajnostjo in postopoma sta uresničevala svoje sanje in s svojo življenjsko zgodbo potrdila besede, da tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica. Ko je prišel čas, je Martin prodal tovornjak. Ker je kmetija potrebovala tudi žensko roko, je Jožica ostala doma. Sprva so se ukvarjali z vzrejo bikov.

Mleko se je v skupno zbiralnico na Golici prvič peljalo spomladi leta 1990. Po dveh letih so postavili lastno zbiralno mesto. Leta trdega dela so bila prepletena z investicijami v hlev in strojno mehanizacijo. V zavedanju, da se dobro počutje živali odraža tudi v kakovosti mleka, so leta 2004 postavili hlev za prosto rejo.

Martin priznava, da brez ženine podpore skupnih sanj o lastni kmetiji ne bi uresničila. Kmetijo bo prevzel sin Marko s partnerko Katjo ter sinovoma Urhom in Jonom. Marko priznava, da je že kot otrok od staršev prevzel ljubezen do zemlje. Kljub spremembam, ki nenehno pretresajo mlečni trg, bo vztrajal v mlečnopredelovalni industriji. Hkrati podpira prizadevanje ponuditi potrošnikom varne mlečne izdelke, brez gensko spremenjenih organizmov. Tukaj je vloga vsakega pridelovalca mleka izrednega pomena in glede na hudo konkurenco iz tujine tudi ključ za preživetje slovenskih kmetij.