Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Ogrinc


Čeprav šteje že skoraj osemdeset let, je Frančiška še vedno vitalna in predano skrbi za kmetijo. Pri tem so ji v veliko pomoč otroci in vnuki, ki se radi vračajo domov.

Kropfova kmetija stoji v Čači vasi že vsaj sto let, nam pove Frančiška. Ko so kmetijo prevzeli njeni starši, so zase pridelovali vsega po malem: pšenico, koruzo, fižol, zelje in krompir. V hlevu so imeli nekaj krav in kakšnega vola za delo na polju. Frančiška je že v rani mladosti morala poprijeti za delo na kmetiji. Spominja se, da je morala zjutraj, preden je odšla peš v šolo, nahraniti, napojiti in pomolsti živino ter jo odpeljati na pašo, po šoli pa je morala živino prignati domov. Ob poletnih počitnicah je skupaj z drugimi vaškimi otroki pasla krave na travnikih.

Mleko so začeli oddajati že njeni starši med drugo svetovno vojno. Takrat je okupator uvedel obvezno oddajo mleka, po vojni pa se je ta tradicija ohranila. Ko sta kmetijo prevzela z možem Francem, sta imela v hlevu tri krave. V najboljših letih sta imela 12 krav in nekaj telic, a so v zadnjih letih njihovo število zmanjšali, saj kot pravi Frančiška, ne zmore več toliko delati. Mleko so dolga leta vozili v skupno zbiralnico, ki je v vseh teh desetletjih večkrat zamenjala lokacijo. Danes ga vozijo v sosednjo vas k Butu. Nekaj časa so mlečno proizvodnjo združevali z vzrejo bikov, a so to dejavnost opustili. Z možem sta veliko vlagala v razvoj kmetije, zgradila sta nekaj novih gospodarskih poslopij, nakupila strojno mehanizacijo in prevozni bazen. Zadnjih nekaj let, po moževi smrti, sta ji v veliko pomoč sin in najmlajša hči, pa tudi sosedje radi priskočijo.

V zakonu z možem Francem se je rodilo devet otrok. Konec tedna se še vedno radi vračajo domov. Pravi, da je najbolj srečna ob nedeljah, ko se domov vračajo otroci z vnuki. Takrat je pri hiši najbolj veselo.