Mnogo generacij je zapisalo svojo življenjsko zgodbo na kmetiji Pečovnik, saj kmetija je stara že več kot 250 let. Danes za njen življenjski utrip skrbita oče Jože, ki je tukaj odraščal ter žena Elizabeta. Da je delo opravljeno pravočasno pa je svojo delovno pot kmetiji zapisal sin Franci.

Jože je odraščal v veliki družini kjer se je rodilo sedem otrok. Vse delo se je opravljalo ročno in kmetija je bila samooskrbna. Ukvarjali so se z vzrejo živine in s hmeljem, kar je predstavljalo edini dohodek kmetije. Jože priznava, da otroci niso imeli časa za igro, vendar doživetja, ko so se vsi sosedovi fantje zbrali na košnji travnika, so vedno prinašala nepozabna druženja.

Da se je lahko začela modernizacija kmetije je bilo potrebno počakati do začetka 50-ih let, ko so na kmetijo dobili elektriko. Takrat je Jože kupil električni motor, ki je omogočal, da so marsikatero delo opravili brez garaškega dela domačih živali. Ko se je vzpostavil organizirani odkup mleka na Vranskem so tudi na kmetiji Pečovnik začeli s pridelavo mleka. Sprva so ga v kanglah vozili v dolino, od koder je tovornjak peljal kangle v mlekarno. Danes na kmetiji Pečovnik mleko oddajajo v skupno zbiralnico, ki je v vasi Teševo in so jo postavili vaščani sami.

Na vprašanje kako Jože in Elizabeta spremljata dogajanje na trgu, kjer prevladuje uvoz prehrane, oživijo njune misli ter skrb za prihodnost, saj si za sinove Andreja, Jožeka in Francija ter generacijo, ki jima sledi želita le najboljše. Tako Jože poudari, da na televiziji lahko spremljamo toliko govora o tem kaj delajo tujci, o domačih izdelkih in njihovi kakovosti pa zelo malo. Svoje misli zaključuje z besedami: »Država smo mi vsi in ne nekaj drugega, oddaljenega. Zato moramo delati za skupne interese in ne biti vsak na svojem »bregu«.