Na domači kmetiji je Franc svoja otroška leta preživel v družbi treh sester, Jožice, Slavice in Anice. Dekleta je življenjska pot ponesla od doma in odgovornost za domačo kmetijo je prevzel Franc.
Ko skupaj za mizo Franc in Milena obudita spomine na začetke, se beseda ustavi pri očetu. Franc se ga spominja kot vizionarja, ki je stremel k rasti in razvoju kmetije. Verjel je, da medsebojno sodelovanje vodi k složni družini in razumevanju. Milena poudari, da je oče ta mlade vedno spodbujal in v vsakdanu zelo cenil delavnost. Nedelja pa je bila vedno namenjena družini, zato še danes Franc in Milena poskušata ta dan obdržati zase, za otroke, Denisa, Špelo, Jerneja, in seveda za vnučka Jakoba.
Franc se še živo spominja začetkov, ko so na kmetiji začeli oddajati mleko. Pomembno vlogo je imela Kmetijska zadruga Laško. Mleko so oddajali v 10-litrskih kanglah ali v dvolitrskih steklenicah, ki se jim po domače reče štefan. Sprva so mleko oddajali v zbiralnico, ki je bila v Bezgovju, oddaljena približno dva kilometra. Ker niso imeli prevoznega sredstva, so mleko nosili peš. K sreči je sosed kmalu kupil traktor in priskočil na pomoč.
Leta 1979 so pri družini Pertinač kupili prvi traktor. Franc se spominja, da je že 14 dni prej s konji domov pripeljal nafto. Ko so na kmetiji Pretinač začeli oddajati mleko, so imeli v hlevu štiri molznice, danes jih imajo povprečno 15. Hkrati imajo zbiralni bazen, kjer se zbira mleko še s treh sosednjih kmetij.
Skozi leta skupnega življenja sta Franc in Milena uspešno izpeljala mnogo investicij, ki so omogočile rast in razvoj kmetije. Ker je teren zahteven, je bilo treba prilagoditi okolico/zemljo, da se lahko danes opravlja delo s traktorjem.
Mnogo odrekanja je zaznamovalo člane družine Petinač, a kljub temu v družini prevladuje optimizem. Milena poudari njihov cilj, da so samooskrbni, da poleg dela v hlevu z veseljem skrbi za vrt, rada peče, in ker je po poklicu šivilja, ji tudi šivanje gre od rok. Z lahkotno sproščenostjo pove: »Skrbim tudi za čebele. Glede na obveznosti je zame eno življenje premalo oziroma bi moral dan imeti 24 ur in šele potem bi bila lahko noč.«
Za prihodnost Milena in Franc pravita, da bosta na domačem gruntu vztrajala, otroci pa se bodo sami odločili, kam jih bo poneslo življenje.
