»V prostem času delamo,« se pošali gospodar kmetije Zgornji Hrašen, ki zares ves svoj čas in trud že vrsto let vlaga v razvoj in ohranjanje domače kmetije na Rožnem Vrhu.

Predniki na bogati kmetiji so nekoč opravljali pomembne funkcije v lokalnem okolju, bili so župani in razni funkcionarji. Martinovi starši, Ivan in Frančiška, pa so se v svojem »mandatu« intenzivneje posvetili le kmetovanju, predvsem živinoreji. Mama je s košem nosila v Celje prodajat vse, kar je pridelala – sir, smetano in podobno. V Mlekarno Celeia pa sta mleko začela prodajati takoj po vzpostavitvi mlečne proge na začetku sedemdesetih. Kot najbolj priden izmed otrok je Martin prevzel vajeti kmetije, pri vodenju pa mu ves čas ob boku stoji Jožica.

Ko sta postala gospodarja, sta na takrat precej stari kmetiji v slabem stanju morala skoraj vse postaviti na novo. Dokončala in preuredila sta hlev, obnovila strehe, zgradila novo hišo in nakupila vso potrebno mehanizacijo. »Počasi sva gradila, vse na novo in brez kreditov,« pripovedujeta zakonca, ki jima je to uspelo ob službi. Na kmetiji moraš imeti veselje do dela, potem gre, sta še prepričana zakonca. Danes jima vse bolj pomaga sin Žiga. »Brez njega ne bi šlo,« pravi Jožica, ki je prepričana, da se bo kmetija zagotovo obdržala, dokler bodo vsi trije držali skupaj. Na kmetiji, kjer poskrbijo tudi za skoraj vso hrano in pridelajo ter vzredijo vse, kar je mogoče, še v prostem času delajo, malo za šalo veliko zares pove Martin.