Na več kot 110 let stari kmetiji, kjer je nekoč delovala precej znana in mogočna žaga ter so danes bolj poznani po mlečni proizvodnji in gojenju rib, sta tradicija in dediščina izjemno pomembni.

Vsak izmed gospodarjev ponosno nosi ime svojega prednika – Anton. Vse do druge svetovne vojne sta na kmetiji delovala žaga in mlin na vodo, pradedek in dedek današnjega lastnika pa sta bila lesna trgovca. Družinsko tradicijo je nadaljeval še oče, pri žagi pa mu je pomagal tudi Anton, predstavnik zadnjega rodu gospodarjev. Vse do 1970 sta bila v osredju žaga in les, potem so razmere na trgu in nove priložnosti usmerile k razvoju kmetije in prehodu na proizvodnjo mleka. Dolga leta je Anton delal ob očetu, skupaj z mamo Ano in ženo Frančiško. Takoj po osnovni šoli je začel pomagati, najprej v žagi, pozneje v hlevu.

V devetdesetih je delo začrtal po svoje in sredi desetletja na območju nekdanje žage začel graditi tudi ribogojnico. Letno zdaj vzgojijo od 3 do 4 tone rib, nekaj kmetiji še vedno doprinese gozd, letno oddajo okrog 50 ali 60 tisoč litrov mleka, žaga in mlin pa stojita v spomin na pretekle rodove. Desetčlanska družina – z Antonom, Frančiško in sedmimi otroki živi še njegova mama Ana – se lepo dopolnjuje pri delu, dobro sodelujejo tudi s sosedi in celotnim krajem. Družijo se ob kakšnem kresu in piknikih, Anton pa svoj prosti čas najraje preživi na preži. Anton, Lovro, Jerica, Martina, Štefan, Janez in Urban sodelujejo na kmetiji, a zaradi mladosti še nimajo izoblikovane vizije, zato Anton še pušča poti odprte. Vsekakor verjame in si želi, da bo nekdo izmed njih uspešno popeljal kmetijo v prihodnost.