Spomin na kmetiji Remšak prikliče kašča iz leta 1720, prve omembe kmetije pa naj bi segale vse do leta 1426.

Čeprav si je življenje in dom že ustvarila v Gornjem Gradu, ji navezanost na domačo kmetijo ni pustila mirno spati. Zato se je Marija s soprogom Bojanom vrnila na domačijo, ki je za stricem ostala brez naslednika. Za sabo je pustila službo in svoj dom ter se predano posvetila razvoju kmetije, ki je bila takrat precej v slabem stanju. Z Bojanom sta morala nakupiti skoraj vse stroje, povečati sta morala hlev, posekati gozd in preurediti površine v travnike, nekatere dele posesti zravnati in očistiti ter pripraviti primerne površine za košnjo in pašo. Pridelavo mleka sta z razvojem povečala na 70.000 litrov letno, s sečnjo in prodajo hlodovine pa prislužita tudi nekaj zlate rezerve.

Marija je dolgo pekla kruh za prodajo. Zdaj je to opustila, a domače še vedno rada razvaja z vonjem po domačem kruhu in slastnem pecivu, njeni okusni medenjaki pa so na tekmovanju osvojili visoko priznanje. Priznanja jima niso tuja, saj je Bojan lastnik občinskih plaket za dolgoletno prizadevno delo v gasilstvu, ki ostaja tradicija tudi v njihovi družini. A tudi njuni prizadevnosti ni konec, saj doma skrbita za teto in strica, Marija pa se daje na voljo še kot prostovoljka pri Rdečem križu. Njuno prizadevnost, pridnost in predanost so nasledili tudi otroci, Franček, Boštjan in Matej, s katerimi z roko v roki delajo skupaj. Skupaj oblikujejo načrte za prihodnost in ni jih malo. Časi so drugačni, boriti se moraš, pravijo. »Če imaš kmečko dušo, ni težko.«