Številni mimoidoči in sprehajalci, ki jih pot vodi mimo kmetije Voložnik v bližnji gozd, lahko opazijo skrbnost in urejenost domačije.

Živinorejsko dejavnost, ki je že dolgo gonilo kmetije, so razvili Emini starši, mama Frančiška in že pokojni oče Anton. Za potrebe razvoja kmetije sta obnovila hlev, na začetku osemdesetih let kupila prvi traktor, ki je precej olajšal delo, naredila sta tudi gnojne jame, postopoma pa kupovala še preostale traktorske priključke. Kot najpomembnejše prelomnice se spominjajo, ko so mleko začeli prevzemati na domu. Ema je kot edinka od malega delala s starši in bila ves čas vključena v razvoj kmetije. Danes ob pomoči moža Milana, ki je drugače še v službi, skrbi za kvalitetno mlečno proizvodnjo, tako da oddajo 45.000 litrov kakovostnega mleka v Mlekarno Celeia.

Letni dohodek družini prinaša tudi gozd, redni mesečni prihodek mleko, kljub temu pa je Milanova služba nepogrešljiv vir za ugodno bivanje celotne družine, tudi njunih otrok, Jureta in Anje. Otroka na kmetiji veliko pomagata, sta rada v hlevu, a ju še ne obremenjujejo z nasledstvom. »Če bo dober kos kruha, bo zagotovo kdo ostal doma,« je prepričana Ema, opaziti pa je, da sta njuno navezanost že nasledila, še posebej sin Jure. Veliko jim pomeni pripadnost zemlji, ki jo z veseljem obdelujejo, čeprav je včasih težko. Zelo pomembna jim je tudi celotna podoba kmetije, tako da njeno urejenost lahko opazijo številni mimoidoči in sprehajalci, ki jih pot vodi v bližnji gozd.