Čas, preživet skupaj, domača hrana in narava je tisto, kar zakonca Port, gospodarja kmetije Mrakovnik na Lepi Njivi, najbolj cenita.

Pred dvema generacijama je kmetijo vodil Edvardov stari oče, ki je poleg kmetovanja družino preživljal še kot furman. Mama Sonja je sredi šestdesetih let kmetijo prevzela po svoji mami in se kmalu začela ukvarjati s prodajo mleka. Na začetku je mleko vozila v Šoštanj v slaščičarno in ga prodajala po domovih. Za potrebe pridelave mleka sta z možem Ivanom preuredila hlev, postopoma povečevala čredo, k razvoju in večjim finančnim injekcijam pa je pripomogel gozd. Mesto gospodarja je s soprogo Eriko zasedel sin Edvard. Na začetku je Erika hodila v službo, nato sta oba ostala doma in zgradila novo hišo, nakupila nekaj strojev in povečala letno kvoto oddanega mleka na okrog 80.000 litrov. Skrbno gospodarita z vsem starim in novim.

»Pošteno ceno mleka,« odgovori Edvard na vprašanje, kaj si za svojo kmetijo želijo v prihodnje. Od razmer na trgu, razpoložljivosti zemlje in drugih okoliščin je precej odvisno, kako se bodo usmerili. Želita pa si, da bi se kmetija ohranila in bi jo kdo izmed treh otrok, Janja, Darja ali Dejan, prevzel. »Nikogar ne bova silila,« se strinjata zakonca, »če bodo želeli, bodo nadaljevali najino delo.« »Veliko smo skupaj, veliko časa sva preživela z otroki,« še pripovedujeta, kadar gledata na svoje življenje. In kar je še pomembneje, doma si pridelajo svojo hrano in tako vedo, kaj jedo. Tudi v prostem času je narava tisto, kar najbolj cenita – sprehodi, nabiranje sadežev in uživanje v objemu neokrnjene zgornjesavinjske narave.