Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Pozeb


Na kmetiji pri Solariju, veliki okrog 25 hektarjev, generacije delajo z roko v roki. V sožitju pa živijo tudi s sosedi in celotnim krajem.

»Še v kanglah so starši včasih nosili mleko,« se začetkov mlečne prireje spominja Milica, ki je že kot otrok pomagala na kmetiji. Njeni starši so kmetovali predvsem samooskrbno, osrednja panoga pa je bila živinoreja. Od začetka vzpostavitve mlečne proge sta prodajala mleko v Mlekarno Celeia, pri njih pa je vse od takrat delovala tudi vaška zbiralnica. Včasih zelo velika kmetija se je z dedovanjem nekoliko razdrobila, vse do danes pa ohranila vinograd in nekaj gozda, ki je predvsem zlata rezerva. Po Miličini poroki z Janezom so nekaj časa delali še skupaj s starši, večinoma obnavljali, nekaj dozidali in pripravili temelje za lažje delo naslednikov.

Po očetovi smrti je škornje gospodarja obul Janez. Z Milico sta povečala stalež goveda, nekaj zemlje dokupila, nekaj najela, posodobila strojni park ter posodobila mlečno proizvodnjo, vsemu temu pa je sledila tudi učinkovitejša in količinsko bogatejša mlečna pridelava. Vedno stremita k dobremu počutju živine, dobri krmi in pravočasno opravljenemu delu, saj verjameta, da je to ključ do kakovosti. Da vse skupaj poteka nemoteno in dobro, poskrbi tudi sin Sašo, ki hodi še v službo. S svojim delom se je že izkazal za naslednika, se strinjata Milica in Janez. V prostem času se najbolj razveselita obiska hčera Simone in Lilijane. Na obisk k babici in dedku Lilijana pripelje tudi vnuka Andraža in Tadeja. Proste trenutke najraje preživita v družbi svojih bližnjih. Z roko v roki si želita še naprej razvijati kmetijo ter živeti v sožitju z domačimi, sosedi in s celotnim krajem.