Manjša kmetija v Dekmanci prehaja iz roda v rod že vrsto let. Kmetija, stara vsaj 220 let, je danes še edina na vasi, ki prodaja mleko v Mlekarno Celeia.

Kmetija Požek ohranja dolgoletno tradicijo živinoreje in mlečne prireje. Včasih je na njihovi domačiji stala mogočna hiša, ki bi ji danes čas odštel že več kot 200 let. Iz generacije v generacijo so se trudili za razvoj in ohranjali tisto, kar so predniki ustvarili. Dve koleni nazaj so bili precej napredna kmetija, med prvimi so imeli konje, vozili kot furmani, pa tudi s kočijo in vozovi. Konji so bili na kmetiji dolgo kot delovna živina, vse dokler jih leta 1975 ni zamenjal prvi traktor. Zelo pomembni pri razvoju kmetije so bili starši današnje gospodarice, Karel in Mihaela. Imela sta vsega po malem, od nekdaj pa sta se ukvarjala z mlekom. Karolina je s svojo sestro že od malih nog veliko pomagala, ljubezen do kmetije in veselje do dela pa je z njo raslo in jo spodbudilo k vpisu v kmetijsko šolo ter pozneje k prevzemu domačije.

»Najlepše je na kmetiji, ker delaš v naravi,« pove prijetna gospodarica, ki ji največ pomeni čas, preživet v naravi. Bodisi na njivi, z največjim veseljem na vrtu, bodisi med sprehodom z možem Marjanom. Za slednje sicer ni veliko časa, saj kmečka opravila obema kar precej zapolnijo dan. Zakoncema je zelo pomembno, da si skorajda vso hrano pridelata doma, če pa kaj ostane, jo rada podelita bližnjim ali z okusnimi jedmi razveselita svoja otroka, Aleša in Majo, kadar se vrneta domov. »Če imaš voljo do dela in živali, je na kmetiji najlepše,« skromno, a iz srca sklene Karolina.