Najboljša pot vedno vodi naprej. Pri tem se ne smemo ustrašiti, če napreduje počasi. In na kmetiji Pusar vztrajno, s trdim delom in odrekanjem zapisujejo sledi za prihodnje rodove, z mislijo, da je v življenju vredno pustiti sledi.

Danes za kmetijo Pusar skrbi Bogdan z ženo Marjeto. Tudi mama Fanika še poprime za delo. Da pa je doma živahno, poskrbita najmlajša člana družine, sinova Tomaž in Gregor.

Zgodbo o življenju na kmetiji Pusar nam je pripovedovala Marjeta, ki je svojo življenjsko zgodbo zapisala gruntu, kamor je prišla iz Šentruperta. Otroških let ni preživela na kmetiji, a pravi, da se življenja na kmetiji navadiš, zato ji danes vsak novi dan pomeni nov izziv.

Sprva je bila kmetija Pusar manjša in skupaj z možem Bogdanom sta skozi leta skupnega življenja vlagala v čredo, strojno mehanizacijo in hlev. Nekaj zemlje imata tudi v najemu. Danes je pridelava mleka pomemben prihodek družine, mož Bogdan pa je poleg dela doma tudi v službi. Marjeta vozi mleko k sosedom Pertinač, dvakrat na dan, vsak dan. Zato prostega časa ostane malo in tudi možnosti za daljšo odsotnost od doma ni veliko.

Pa vendar, Marjeta pravi, da bodo tudi v prihodnje vztrajali v kmetijstvu in mlečni panogi. Zaveda se, da je delo garaško, kakovost pa je v primerjavi z izdelki iz tujine neprimerno boljša. Zato podpira medsebojno sodelovanje med Mlekarno Celeia, Kmetijsko zadrugo Laško ter kmeti pridelovalci mleka. Pravi, da bodo le s skupnim trudom potrošnike lahko uspešno ozaveščali, da imajo v Sloveniji pridelani izdelki polnejši okus, večjo svežino in kakovost.