Življenje niso dnevi, ki so minili, ampak dnevi, ki se jih spominjamo. Vsaka kmetija ima svojo življenjsko zgodbo, ki jo z delom, znanjem in izkušnjami pišejo njeni prebivalci – za generacije, ki jim sledijo.

Danes za življenjski utrip kmetije Rak skrbita Vinko in Zala. Kmetija in delo na zemlji sta se obema zapisala v srce že ob rojstvu. Oba sta rastla ob kmečkih opravilih in časa za otroško igro ni bilo veliko.

Ivan je svoja otroška leta preživel v družbi bratov Slavka in Jožeta. Sprva so se na kmetiji ukvarjali s hmeljem, v sedemdesetih letih preteklega stoletja pa so začeli oddajati mleko. Zaostrene tržne razmere v devetdesetih letih so narekovale odločitev, da se osredotočijo le na pridelavo mleka. Razvoj strojne opreme je omogočil nakup samohodne kosilnice, traktorja, obračalnika, nakladalke, kar je zelo olajšalo delo. Vendarle so posamezni tereni še vedno težki in zahtevajo, da se delo opravi ročno. Ivan pravi: »Sem starega kova. Kjer ne gre s kosilnico, pokosim s koso. Rad imam, da je kmetija urejena.«

Ivan in Zala s ponosom zreta na kmetijo, saj je njun dom, dom, kjer sta rastli njuni hčeri, Irena in Anica, ter dom, kjer je veliko spominov, stkanih v vezi med družinskimi člani. Ob spominih in življenjskih izkušnjah Ivan pripoveduje o obnovi hleva daljnega leta 1995. Pravi, da so delo opravili brez načrtov, vodili so jih lastno znanje in izkušnje.

Za prihodnost Ivan in Zala pravita, da bosta vztrajala pri pridelavi mleka. Da bo le zdravje in prihodek, ki bo omogočal, da se življenjski utrip na kmetiji nadaljuje.