Na lepo urejeni kmetiji v Rorah, ki se več stoletij prenaša iz roda v rod, so se skozi zgodovino razvijale razne dejavnosti. Ves čas stremijo h kakovosti in so ponosni, da so pomemben del narave.

Kot je značilno za ta okoliš, so se na začetku več ukvarjali z lesom. Vsaka kmetija je imela svojo žago, tako je bilo tudi pri Ogradniku. Veliko so sejali, imeli nekaj glav živine in konje. Med prvimi na Ljubnem so vpeljali pašno-košni sistem in začeli prirejo mleka. Jožičini starši so bili precej napredni za tisti čas in h kmetovanju so pristopili bolj organizirano. Na začetku je na njihovi domačiji delovala tudi zbiralnica za približno 30 sosednjih kmetij. »Danes smo sami,« dodaja Stanko.

Odkar sta kmetijo prevzela Jožica in Stanko, je napredek še očitnejši. Medtem sta se preizkusila v kmečkem turizmu, vendar sta ga z leti opustila, kmetijo pa postopoma širila in povečevala mlečno proizvodnjo, tako da zadnja leta oddata okrog 120.000 litrov mleka. Za potrebe krme in paše imajo v najemu kar dve kmetiji, zato je precej obdelovanja površin na razdrobljenem terenu po celotni občini, nastanejo večji stroški in potrebno je več časa za opravljeno delo. Večino opravi Stanko sam, nekaj mu pomaga soproga, ob konicah dela pa na pomoč priskočijo tudi prijatelji. Rada sta del narave, tudi v prostem času, še posebej ob nabiranju gob, v družbi mladega ponija ali ob klepetu na kavici. Kar nasmejita se ob misli, ko pripovedujeta, kako se med počitnicami, prazniki in konec tedna vrneta otroka Karmen in Tomaž z vnuki. Ponosni dedi jih zelo rad popelje kakšen krog s konjičkom.