Zavedanje, da še mnogo izzivov trka na vrata, vodi člane kmetije Rojnik, da vztrajajo. Res je, da je včasih težko, a to je življenje, ki ga poznajo, so ga vzljubili in verjamejo vanj.

Jani pravi, da je otroška leta zaznamovalo delo na kmetiji, še vedno pa se je našel čas za igro s prijatelji. Sosedovi otroci so bili med seboj povezani in bilo je kar nekaj lumparij. Ob tem je stara mama vedno govorila: »Vile in motko v roke, da boste vedeli, kako denar služit.«

Družbo doma je Janiju delala sestra Neža. Kot otrok je bil vedoželjen in pravi, da se brati ni naučil iz berila, ampak iz časopisa Delo. Po končani srednji kmetijski šoli v Šentjurju so bile skrite želje nadaljevati študij živinoreje, usoda pa je narekovala, da je ostal doma in prevzel kmetijo.

Danes sta Janiju na kmetiji v veliko pomoč sestra Neža in teta Jožica, ki poskrbi, da je kuhalnica vedno v polnem teku. V zavedanju zdravega načina življenja vsak član družine skrbi za samooskrbo kmetije, da se ve, kaj je na krožniku.

Ob koncu pogovora o življenju na kmetiji Rojnik nam Jani zaupa: »Rojen sem na gruntu in zapisal sem se gruntu. Prav zato bom vztrajal doma na kmetiji in tudi v prihodnje ostal v mlečni panogi.«