Kmetija Doberšek leži ob vznožju Svetega Križa, kjer razmere za kmetovanje niso lahke. Pred mnogo leti so začeli kmetovati z eno kravo, postopoma pa je iz majhne kmetije nastala prav lepa in skrbno urejena domačija, na kateri sobivajo kar tri generacije.

Kmetija ne slovi samo po lepem razgledu na bližnji Bohor in Sveti Križ, ampak skriva še zanimivo zgodbo iz druge svetovne vojne. Na tem območju je stal partizanski dom pri Ivanu in Nežki, v katerem se je začelo oblikovati partizansko gibanje na tem delu Kozjanskega.

Že mnogo generacij se je zvrstilo na Doberškovi kmetiji, vsem pa je skupna živinoreja kot najpomembnejša gospodarska panoga. Za največji razvoj so poskrbeli Urškini starši, Slavko in Štefanija. Z oddajanjem mleka sta začela že v sedemdesetih letih, a sta mlečno proizvodnjo vmes prekinila in se preusmerila v rejo pitancev.

Urška je bila že od malega vajena trdega dela na kmetiji, saj razmere niso dopuščale veliko strojne obdelave. S sestrama je veliko pomagala staršem, kot pravi, skoraj ni bilo dela, kjer ne bi pomagala. Sestri sta se izšolali, zaposlili in si ustvarili družino, sama pa se je odločila za nadaljevanje domače tradicije. Ko se je Marko leta 1990 priženil na kmetijo, sta se z ženo Urško odločila za postopno prekinitev pitanja goveda, saj so se razmere na trgu poslabšale. Tako sta leta 1994 v hlev naselila prvo kravo in začela oddajati mleko. Pitance so postopoma nadomeščale krave, tako da jih imata danes v hlevu okoli 30. Sledile so še druge investicije v kmetijo: dograditev hleva in nakup kmetijske mehanizacije.

Urški in Marku so se v zakonu rodili trije otroci, Luka, Matic in Ivana, ki še pridno gulijo šolske klopi. Poleg njih na kmetiji živi še Urškina mama Štefanija. Vse do danes se je mleko ohranilo kot osrednja dejavnost, zase pa zredijo še kakšno živino in sami pridelajo čim več hrane.