Gorska kmetija, po pričevanju starih pisem, ki jih je družina Ropas našla, ko je kmetijo kupila, šteje že več kot 200 let. Jože, ki danes v idilični hriboviti in razgibani vasici Jeronim živi z mamo Ivanko, ženo Marijo in tremi otroki, Andrejem, Jožijem in Veroniko, poudarja, kako zelo se je življenje kmeta skozi desetletja spreminjalo.

Na kmetiji, kjer je primarna dejavnost mlečna proizvodnja, so se ukvarjali tudi z vzrejo goved in pridelavo lesa. Z mlečno proizvodnjo so na kmetiji Krničnik intenzivneje začeli konec sedemdesetih let, ko so še pozimi v koših, poleti z motorjem vozili mleko v skupno zbiralnico v Brode. Vpregli so konja ali vola za oranje, druga dela pa opravljali na roke, pasli krave, mlatili slamo. Otroška leta ima Jože v lepem spominu, čeprav je vsak dan po šoli pasel krave in trdo delal ter pomagal očetu na kmetiji. Kmalu so kupili prvi traktor, ki jim je olajšal delo, molzli pa so na roke vse do leta 1983.

Danes molzeta oba z ženo, tudi otroci priskočijo na pomoč, zjutraj in zvečer pa mleko odpeljejo v skupno zbiralnico na Teševo. Na kmetiji, kjer poskušajo preživeti čim bolj samooskrbno, imajo tudi nekaj ovac, Jože pa za lažje premagovanje finančnih ovir pomaga postavljati in popravljati hmeljske žičnice po Spodnji Savinjski dolini. Ima ideje in želje za širitev, njegova strast so tudi domači mesni izdelki, a kot pravi, so tovrstne investicije predrage, dandanes pa je problem tudi prodaja.

Meni, da proizvajalec dobi premalo za surovino, in naš pogovor sklene z mislijo, da je Radenska, ki sama teče, dražja od litra mleka, za katerega Jože s svojo družino trdo dela. Še vedno marsikaj postori na roke in skrbi, da delajo in živijo v sožitju z naravo.