Čeprav se je življenje na kmetiji skozi desetletja precej spremenilo, je vendarle še danes lepo v krogu bližnjih, obkrožen z živalmi in v objemu narave. Tako čutita skrbna gospodarja Anton in Jožica Rošer.

Na kmetiji pri Korošcu so vedno živeli od tega, kar so pridelali. Vse od starih staršev, ki sta kupila kmetijo, so redili nekaj živine. Teličke in kakšnega bika je imel tudi Jožičin oče Janez. Jožica je vse od malih nog veliko pomagala pri delu. »Vedno me je veselilo delo,« pravi. Mama Elizabeta si je močno želela, da bi skrbna in pridna hči ostala z njo na domačiji. Čeprav je imela dober uspeh tudi v šoli, je na ljubo staršem ostala doma in zanju skrbela vse do zadnjih dni. Z njo sta ostala tudi mamina rejenca, Vesna in Tonči, ki sta še danes kot brat in sestra ter pomagata po svojih močeh.

Vsa ta leta sta z možem Antonom skrbela za 24 hektarjev veliko kmetijo, na kateri danes letno prodata okrog 40.000 litrov mleka v Mlekarno Celeia, redita teličke, za občasne finančne injekcije pa je tudi gozd. Dogajanje na kmetiji popestri pisana druščina živali – koze, račke, kokoši … Simpatična zakonca, ki sta izjemno natančna, večino dela opravita sama. »Čisto mora biti, v nulo,« z nasmeškom pove Anton, ki ves čas skrbi za strogo higieno, red in disciplino, predvsem pa sam za vsa strojna opravila. Jožica je univerzalna, kot pravi sama, in najbolj vesela, če je čreda zdrava, če je dovolj mleka. Čeprav ni več tako, kot je bilo nekoč, pravi Anton, pa vendarle nekatere stvari na kmetiji ostajajo neprecenljive – novo rojstvo telička, domača hrana in druge lepote življenja na kmetiji.