Zgodbo o življenju na kmetiji Kocjan, kot se po domače reče kmetiji Salobir, pripovedujeta oče Anton in sin Vinko. Vztrajnost in skrb, da se nadaljuje zgodba, ki so jo zapisovali predniki, ženeta Vinka in Mojco, da z dobro voljo in optimizmom sledita izzivom, ki jih prinaša življenje na kmetiji.

Na začetku so Vinkovi predniki kmetovali samooskrbno, od sredine osemdesetih let pa so začeli z mlečno proizvodnjo. Mleko so v vaško zbiralnico na Dobje najprej nosili peš, ko so kupili prvi traktor, pa z njim. »Takrat je bilo mleko zelo cenjeno, saj ga je primanjkovalo. Če si ga imel 10 litrov dnevno, je bilo to tako kot danes 500,« se tistih časov spominja Vinkov oče Anton. Z ženo Matildo sta kmetijo prevzela leta 1961. Kljub trdemu delu in odrekanju sta vztrajala, dodatno voljo pa so jima vlivali sinova in hči. Kupila sta traktor z vsemi priključki, obnovila in povečala nov hlev ter povečala količino proizvedenega mleka. Danes, na jesen življenja, po svojih močeh še vedno sodelujeta pri kmečkih opravilih.

Vinko s svojo ženo Mojco že več kot dvajset let nadaljuje njuno delo. Nekaj sta še nadgradila, predvsem dokupila mehanizacijo in posodobila mlečno proizvodnjo. Vinko delo na kmetiji združuje s službo, Mojca pa se je v celoti posvetila kmetiji in skrbi za nadobudneža Matica in Aljo, ki kljub mladosti rada pomagata staršem. Za dodaten zaslužek vzrejata še pitance, za lastne potrebe pa vzdržujeta visokodebelni sadovnjak starih slovenskih sort jabolk.

V okolici kmetije je znamenita Kozjanska domačija, skupek obnovljenih kmečkih gospodarskih poslopij in stare lesene hiše s kamnito in delno vkopano kletjo in slamnato kritino. Mimo vasi Repuš gre tudi Marijina romarska pot, ki povezuje bogato kulturno in naravno dediščino ter ponudbo romarskih središč in drugih krajev v Sloveniji in na Hrvaškem.