Kmetija Salobir je v Trobnem Dolu poznana po tem, da njeni obiskovalci začutijo čar kmečkega turizma: vedno odprta vrata, prijazen sprejem in odlična domača hrana. Prepoznavni so po domačih rezancih, domačem zelju, domačih keksih … po vsem, kar je potrebno za pripravo odličnega kosila za vedno dobrodošle zaključene družbe.

A nas je zanimalo še nekaj. Od kod ime Trobni Dol? Pa nam Janko zaupa: »Ime izhaja iz časov Celjskih grofov. Ob nedeljah se je eminentna družba iz Jurkloštra odpravila na lov, iz teh krajev pa je kmet trobil, da je živali od tam dol pregnal proti lovcem. In iz nedeljskega trobljenja je nastalo ime Trobni Dol.« Danes je Trobni Dol naselje v Laškem, zaznamuje ga neokrnjena narava, kjer poteka kolesarska pot in že tradicionalni Barbarin pohod; ta se začne v Pečovju, gre skozi Štore, prek Svetine, Šentruperta, konča pa se prav na kmetiji Salobir.

Janko je otroška leta preživel v družbi sestre Marije. Pot v šolo se je vila dolgih pet kilometrov, a prav na tej poti so se stkali premnogi lepi spomini. S sestro Marijo sta opravljala kmečka opravila, Janko je bil zadolžen predvsem za delo v hlevu. Do nakupa prvega traktorja leta 1975 se je delo na polju in travniku opravljalo s konji in voli. Investicije v strojno opremo so olajšale delo, dodaten vir dohodka pa je prinesel organizirani odkup mleka, ki se je tukaj začel leta 1972. Janko je kar 15 let vozil mleko s kmetij do Laškega, kjer ga je preložil na tovornjak, ki je odpeljal v Mlekarno Celeia.

A Janka je srce vleklo naprej, zato sta skupaj z ženo Olgo sprejela izziv in na domačiji odprla kmečki turizem. Med svojimi gosti so prepoznavni po odlični domači hrani. Z rastjo in razvojem kmetije sta rastli tudi hčerki, Jasmina in Lidija, ki sta se v svojih šolskih letih zapisali gostinstvu.

Janko in Olga pravita, da bosta z začrtanimi cilji nadaljevala tako delo na kmetiji kot v vedno novem razveseljevanju svojih gostov. Da pa se bo tradicija nadaljevala, so upi za prihodnost položeni v srce hčerke Jasmine in njenega partnerja Mitja.

Res je, da sta Janko in Olga vpeta v vsakodnevna opravila in da je prostega časa malo. A vsak mesec se udeležita pohodniškega izleta, kjer v veseli družbi vedno znova odkrivata neokrnjene lepote narave. Naj bo zunaj sonce ali dež, dobra volja vnučkov, Sare, Iris in Zale, ju vedno napolni z zavedanjem: »V življenju je vredno pustiti sledi, če ne zase, pa za generacije, ki nam sledijo.«