Mnogo spominov se je zapisalo v življenju Janeza Šanteja. Svojo življenjsko pot je zapisal cesti kot špediter in domači kmetiji. Videl je veliko sveta in spoznal mnogo ljudi, kar se odraža tudi v njegovem pogledu na dom in rast ter razvoj kmetije.

Janez je otroška leta preživel skupaj s sestro Martino, ki pa jo domači kličejo Darinka. Starši so določili, da sin ostane doma. Janez pravi, da so bili začetki težki, saj je delo potekalo ročno. V sedemdesetih letih so se začeli vidnejši koraki rasti in razvoja kmetije. Z organiziranim odkupom mleka se je odprla možnost za redni dohodek. Na začetku so oddajali 10 ali 15, včasih tudi 20 litrov mleka. Vsako jutro so ga nosili na skupno zbirno mesto na Marof. Okoli leta 1974 so kupili prvi traktor Univerzal. Kateri traktor kupiti, jim je svetoval predstavnik Kmetijske zadruge, ponj pa so šli v Krško. Vendar sam traktor ni pomenil veliko, zato so bila nadaljnja leta zaznamovana z vlaganjem v strojno mehanizacijo: balirko, trosilko …

Odgovornost za molžo je padla na ženine rame. Stanislava je mnogo let čakala, da so kupili mlekovod. Danes malo za šalo, malo zares pravi: »Če bi bilo po moje, bi najprej kupili mlekovod, ne vseh teh traktorjev.« Stanislava se spominja, da je včasih mleko oddajalo 12 ali 13 okoliških kmetij, danes vztrajajo še štiri. Zbirno mesto je tukaj, na kmetiji Šantej.

Janez in Stanislava sta skozi leta skrbela za rast in razvoj kmetije. Na vprašanje, kaj je po njunem mnenju najbolj prizadelo življenje na kmetiji, Janez odgovori: »Vojna za osamosvojitev Slovenije.« Sam je bil zaposlen kot šofer in zadnjo vožnjo v času Jugoslavije je opravil v Makedonijo. Pravi, da se je še zadnji čas vrnil domov. Nato je sledilo obdobje, ko so zaradi manjših finančnih sredstev ustavili vlaganje v kmetijo.

Poleg dela na kmetiji sta Janez in Stanislava našla čas in skrb za sina Andreja in hčerko Barbaro. Barbara življenjsko pot nadaljuje s svojo družino v Prekmurju, sin Andrej pa je s partnerko Stanko ostal doma na kmetiji.

Za leta, ki prihajajo, Janez in Stanislava pravita, da si želita zdravje in da bi še lahko delala. Mladim pa puščata proste roke pri odločanju, kako bodo nadaljevali svojo življenjsko pot.