Čeprav so na kmetiji pri Lavriču že res veliko naredili in vidno zgradili, pa želje in načrti ostajajo tudi za prihodnost. Želijo si, da bi dobro delo in tradicija kmetije ostala še za naslednje rodove.

Nekdaj so se na kmetiji preživljali le s kmetovanjem, večino so pridelali doma in tudi prodali, redili so še prašiče in nekaj glav goveda. Ko se je Marinka priženila na kmetijo iz sosednje vasi, sta z Jožetom nadaljevala, kar so začeli že njegovi starši. Posodobila sta hlev, zgradila nove svinjake, obnovila hišo, nakupila kmetijsko mehanizacijo in precej investirala v razvoj kmetije. Čeprav je Jože ves čas hodil v službo, ker za preživetje le kmetija ni bila dovolj, sta zelo veliko zgradila in naredila, še vedno pa ostajajo načrti tudi za sedanjost. Skozi zgodovino življenja na kmetiji sta se morala spoprijeti z raznimi naravnimi tegobami, tudi požarom.

Z vlaganjem v kmetijo sta zagotovila udobnejše bivanje živini, s skrbijo za dom pa tudi svoji družini, dvema sinovoma, Mateju in Denisu. Sinova sta od malega rasla s kmetijo in sta zaslužna za marsikatero opravljeno delo, spretna sta tudi s strojno mehanizacijo, čutita veselje, predvsem pa odgovornost do kmetije. A njuna mladost še ni izoblikovala načrtov za prihodnost. Po tihem si mama in oče želita, da bi kdo izmed njiju kmetijo prevzel, a ne želita pritiskati nanju, zato prepuščata času čas. Na kmetiji živijo v slogi, v sožitju z naravo in živino, predvsem veliko pa jim pomenijo dobri odnosi s sosedi in celotno vasjo.