Okusna domača hrana, tradicija vse od babic in dedkov, dobro delo in veliko veselja so vsekakor uspeh za kakovost življenja na kmetiji. Čeprav to ni enostavno, pa Šketovi z veliko mero ljubezni dobro gospodarijo na kmetiji v Vrenski Gorci.

Po vojni so se predniki Šketovih vrnili iz taborišč na kmetijo, tedaj poznano pod imenom Cverlin. Tam so si uredili bivanje in kmetovanje za preživetje. Z danes na jutri so živeli nekaj časa, dolga leta pa redili predvsem živino. Z mlečno proizvodnjo je začela Janezova mama Marija sredi sedemdesetih let. Kot eden izmed štirih otrok je Janez že kaj kmalu očetu Jožetu in mami Mariji veliko pomagal. Le nekaj let kasneje je postavil nove hleve, povečal stalež živine, tudi prostor za pitance in postavil temelje za bolj tržno kmetijstvo. Na začetku osemdesetih se rad spominja razcveta. »Nekaj let je bilo zelo dobro, veliko smo lahko nakupili, tudi nov traktor, takrat ni bilo težko biti uspešen kmet,« se spominja Janez časov, ko je kmetijska mehanizacija precej spremenila tok dela na kmetiji.

Potem pridejo padci, se pobereš in greš naprej, pravita Janez in soproga Zdenka. Ob pomoči sina Petra skrbita za dobro počutje živine, obdelane površine in bogat vinograd. Stremijo k temu, da zase doma pridelajo vse, da je na mizi domač sveže pečen kruh, domača skuta, sadje in zelenjava, tudi kupica rujnega in še kaj se najde v njihovi kmečki hiši, kjer se radi zberejo tudi drugi družinski člani in sorodstvo. A najraje se zberejo ob skledi domačih belih žgancev, tradicionalne jedi, ki jo ohranjajo vse od Janezovega otroštva. Dobra domača hrana in bližina otrok, Damjana, Maje in Petra, ter vnukov pa daje voljo in zagon za naprej.