Veselje do dela, vztrajnost, skromnost, pozitivna energija in otroški smeh zaznamujejo delo na kmetiji Skok, po domače pri Dernovškovih. Tako šestčlanska družina uspešno premaguje ovire na poti do zastavljenih ciljev, hkrati pa se v njihovih mislih že rojevajo nove ideje o napredku na kmetiji.

Simonini predniki so živeli na manjši kmetiji v okolici Gorice. Ker je bila premajhna za preživetje vseh štirih otrok, je moral Simonin dedek kmetijo zapustiti. Z ženo sta vložila vse prihranke, da sta kupila majhno kmetijo v Zagaju pri Ponikvi. Pa je prišla druga svetovna vojna, v kateri so bili družinski člani izseljeni, hiša pa tako požgana, da so od nje ostali samo zidovi. Ko so se Simonini stari starši vrnili na kmetijo, niso obupali. Stanovanje so si začasno uredili v starem hlevu, požgano hišo pa obnovili.

Ko so kmetijo prevzeli Simonini starši, Karel in Jožefa, so se že ukvarjali s prirejo mleka. Simona se spominja, da sta bila oče in mama med prvimi, ki so mleko v kanglah vozili do glavne ceste v Lutrjah, od tam pa so ga s konjem in vozom odpeljali do Ponikve. Kljub pomanjkanju zemlje so počasi večali število krav.

Poslanstvo prireje kakovostnega mleka danes nadaljujeta Simona in njen mož Cvetko. Največje veselje jima prinašajo njuni štirje otroci, Valerija, Anita, Kristina in Kristjan. Privzgojila sta jim delovne navade in spoštovanje narave. Otroci veliko časa preživijo zunaj ali v bližnjem gozdu, kjer raziskujejo okolico, igrajo nogomet ali kolesarijo, zelo radi pa pomagajo tudi na kmetiji in v kuhinji. Najbolj sta z možem Cvetkom ponosna, da so tudi knjižni molji, kar je v današnjem svetu prava redkost.