Mnogo življenjskih zgodb se je zapisalo na kmetiji Šmit. Prepletene z delom in upanjem na boljši jutri so se prenašale iz generacije v generacijo in marsikatera živi še danes.

V živahnem pogovoru smo zavrteli kolo časa. Ustavilo se je v letih, ko je divjala vihra druge svetovne vojne. Franc pripoveduje, da so bili to težki časi. Nemci so požgali hlev, kozolec in odpeljali vso živino. Mama pa je s štirimi otroki vztrajala in se borila naprej. Dolgo je delo potekalo ročno brez strojne mehanizacije. Elektriko so v vas dobili daljnega leta 1952. Pred tem so si v hiši svetili s petrolejko, v hlevu pa z »zehrnco«. Delo je potekalo ročno od ranega jutra do večera. Na kmetiji Šmit so se dolgo preživljali izključno iz kmetijstva. V hlevu so imeli tri ali štiri krave ter za delo par volov in konje.

Prva kosilnica je bila kupljena v šestdesetih letih. Franc se še spominja, kakšno veselje je bilo pri hiši, saj je bilo delo veliko hitreje opravljeno. S tem je nastopil čas nenehnih vlaganj v strojno mehanizacijo. Prvi traktor so kupili leta 1975. Z organiziranim odkupom mleka so se tudi na kmetiji Šmit začeli intenzivneje ukvarjati s pridelavo mleka. Franc se spominja, da je bilo mleko dobro plačano. Mleko se namolzli v kangle, jih dali v koš in nesli na skupno zbirno mesto na Marof.

Danes Franc nima več toliko moči kot nekoč, zato je odgovornost kmetije na ramah hčerke Milene in njenega moža Tomaža, ki je poleg dela doma še v službi. Nenehno vlaganje v kmetijo in dokup zemljišč sta omogočila, da se danes kmetija razvija in delo opravi hitreje. Milena z olajšanjem pove, da so leta 2007 vzpostavili mlekovod in da si je resnično oddahnila od napora.

V prostem času, ki ga je vedno manj, Milena rada peče, še posebej je ponosna na domači kruh iz krušne peči. Da doma nikoli ni dolgčas, pa poskrbita najmlajša člana družine, navihana Miha in Klemen.