Kmetija, ki so ji nekoč radi rekli pri Grahek, ima zanimivo zgodbo prepletanja družinskih vezi, boja za preživetje, trdega dela in truda ter lepih in manj lepih dni, ki jih prinese življenje na Črnem Vrhu nad Taborom.

Pred nekaj rodovi je bilo na kmetiji rojenih šest otrok. Ker jih je bilo veliko, so morali trdo delati, služili so s sečnjo v gozdu, pomagali sosedom, nekaj bratov pa je moralo od doma služit. Med njimi tudi Franc, ki je za preživetje šel vse do Dunaja. Ko se je po vojni vrnil na kmetijo skupaj z dvema sestrama, je bila popolnoma izropana, zato so jo začeli postavljati na noge. Najprej so nakosili in si pripravili seno za ležišča, se spominja današnja lastnica Marija. Da so lažje shajali, jim je pomagala tudi premožnejša teta iz Prebolda.

Z leti sta se sestri odselili, Franc pa si je z Antonijo, ki je bila pred tem poročena z njegovim pokojnim bratom, na kmetiji ustvaril družino. V svoje zavetje je vzel bratovi hčeri, čez nekaj let pa sta z ženo povila še Marijo. Živeli so skromno, pri delu so si pomagali z voli, sejali in imeli nekaj živine za lastno oskrbo. Podobno živijo še danes, ko gospodari Marija. V poznih osemdesetih je uvedla še organizirano oddajanje mleka, da sta ob službi moža Vincenca lažje vzgojila svoje štiri otroke, Marjana, Vinka, Jožico in Tomaža.

»V hribih je ves čas delo,« razlaga Marija, zato je vesela, da ji je sin Tomaž v veliko pomoč. Za naprej nima posebnih želja, kovanje načrtov bo prepustila svojemu nasledniku. Želi pa si ohraniti, kar so vsi rodovi v teh letih postavili. Veliko ji pomeni, da se otroci z družinami radi vračajo domov.