Kmetija Štrukl leži na gorsko-hribovskem območju v Rovtu pod Menino. Njeni gospodarji živijo v sožitju s sosedi in naravo, pri kmetovanju pa jim veliko pomeni razgibano in raznoliko delo, ki popestri vsak dan znova.

Na približno 15 hektarjih lastnih in najetih površin je precej strmih leg, zato še vedno ostaja nekaj ročne obdelave. Z živinorejo se ukvarjajo že zelo dolgo, sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pa sta mama Antonija in pokojni oče Izidor začela oddajati mleko v vaško zbiralnico. Na kmetiji so se ves čas ukvarjali z gozdarstvom. Danes ima lastnik Boris registrirano tudi dopolnilno dejavnost. Pred dodelitvijo mlečnih kvot so se še intenzivneje posvetili pridelavi mleka, tako da ga danes oddajo od 70 do 80 tisoč litrov letno. Čeprav so mlekarji, vztrajajo pri lisasti pasmi, ki je zelo želena v soseski. Sosedje odkupujejo njihova teleta in tako sodelujejo poslovno. Tudi sicer jim dobri odnosi in povezovanje s sosedi res veliko pomeni.

Boris in soproga Sonja sta svojčas hodila v službo. Kmalu sta se v celoti posvetila kmetovanju in vzgoji treh hčera, Urške, Tine in Marte. Zaradi študija in zdaj že službe so pogosto odsotne, ob konicah dela, spravilih in kolinah pa je njihova udeležba obvezna, pravi oče. Takrat pri opravilih sodeluje tudi Borisova sestra Mojca. »Raznolikost dela. Delo ni monotono,« Boris pripoveduje o svojih pogledih na življenje na kmetiji. Prav vse moraš biti, od direktorja do hlapca, celo porodničar tu in tam. Iz ljubezni do kmetije bodo vse zagotovo ohranili, usmerjene dejavnosti pa bodo odvisne od razmer na trgu.