Prijetni in simpatični člani družine Srebotnik radi razvajajo svoje goste, ki jih očarajo že samo z vonjem po domačih dobrotah. Niso pa le dobri gostitelji, temveč tudi skrbni in odgovorni gospodarji.

Da je pri Srebotnikovih na Velikem Vrhu hiša redko prazna, ni čudno, saj že čez prag diši po domačih dobrotah izpod rok Franje, soproge današnjega lastnika Mirana. Omamni vonj po potici, pecivu, kruhu in še čem izreka dobrodošlico prav vsem, ki se radi vračajo k njim – sorodnikom, prijateljem, sosedom in ljudem, ki hodijo mimo kmetije. Tja so se Srebotnikovi preselili na začetku osemdesetih. Glavna panoga pri njih je vse od začetka pridelava mleka. Hkrati z razvojem in večanjem se je vzpostavila tudi zbiralnica. Danes mleko vozi le še sosed, na začetku pa se je na njihovem dvorišču ob jutrih zbralo kar 20 sovaščanov.

Miran, ki je kmetijo nasledil po mami Ivanki in očetu Jožetu, pravi, da je še vedno luštno živeti na kmetiji, čeprav je drugače kot nekoč. Ohranjajo dediščino in tradicijo, Franja predvsem v pripravi kmečkih jedi, in ob tem sledijo razvoju ter skupaj s sinovoma, Tomažem in Tonijem, že dolga leta utrjujejo temelje za bodoče naslednike. Ker se je Tomaž odselil na kmetijo, ki jo je podedovala Franja, bo doma ostal Toni, a za zdaj na kmetiji dela in pomaga še ob službi. Babico in dedka, ki se sicer zelo rada podata na sprehod ali v hribe, najbolj razveseljuje vnuk Luka. Vsi člani so si edini v skromni želji, da bi ostalo vsaj tako, kot je. Potihoma pa si želijo, da bi se v prihodnosti še lahko širili.