Na kmetiji Stojnšek, ki leži ob vznožju gozdnatega Plešivca in Boča, se tradicija kmetovanja prenaša iz roda v rod vsaj dve stoletji. O tem priča divji kostanj, ki že več kot 200 let kljubuje zobu časa sredi kmečkega dvorišča.

Kmetija je sredi hribovitega sveta, zato razmere za kmetovanje niso lahke. Sedanji lastnik Jože, ki je že otroštvo preživljal na kmetiji, je od nekdaj rad pomagal staršem pri delu. Kot pravi, sta mu že v rani mladosti privzgojila ljubezen do živali in zemlje.

Na začetku devetdesetih let sta se spoznala s Tanjo in se kmalu tudi poročila. Kot pripovedujeta, sta si takrat zadala cilj, da bosta kmetijo naredila uspešno. Odločila sta se za usmeritev v pridelavo mleka. Že takrat sta imela v hlevu nekaj živine, precej pa sta je odkupila od sosedov, ki so prenehali kmetovati. Od njih sta vzela v najem tudi zemljo, saj njuna ni zadostovala za pridelavo zadostne količine krme. S povečevanjem števila krav je bila potrebna tudi optimizacija dela, zato sta sredi devetdesetih let kupila molzni stroj, nekoliko pozneje še mlekovod in bazen. Skrb za živino je bila že od nekdaj prioriteta kmetije Ogrizek, zato so leta 2003 naredili še korak dalje. Zgradili so nov hlev za prosto rejo živali. Kot pravi Jože, je bila to najboljša odločitev, saj se je zelo izboljšalo zdravje in dobro počutje živine.

Večino dela na kmetiji opravita Jože in Tanja. V veliko pomoč so tudi otroci, Aleksander, Sanja, Jožek in Rok, ki se sicer še šolajo, a kot pravita, jima radi priskočijo na pomoč. Ob delovnih konicah pa pomagajo še sosedje in sorodniki.

V prihodnosti si želita, da bi mleko ponovno pridobilo svojo vrednost. V kmetijstvu bosta vztrajala, vse dokler bo zdravje dopuščalo, upata pa, da bo nekoč kateri izmed otrok nadaljeval življenjski utrip kmetije.