Mnogo sledi, zaznamovanih s trdim delom in odrekanjem, pušča življenjska zgodba družine Ponkovski. Predvsem jih opredeljujeta vlaganje v modernizacijo kmetije in ponos na opravljeno delo.

Nekoč je bila Straškova kmetija preužitkarska kmetija, na kateri so imeli nekaj krav in njivo. Tradicija pridelave mleka se na kmetiji Ponkovski piše že več desetletij. Mleko so začeli prodajati moževi starši, ko se je v Šmarju pri Jelšah odprl proizvodni obrat. Ko pa se je Ivanka leta 1975 omožila na kmetijo iz Zibike, so ravno dogradili nov hlev in vanj preselili 16 glav živine. V prvih letih so mleko vozili v skupno zbiralnico, zadnjih nekaj let pa imajo prevozni bazen.

Delo na kmetiji je bilo vedno prepleteno z investicijami. Z možem sta najprej povečala obseg kmetije: nekaj zemlje sta dokupila, del sta jo vzela v zakup, nato sta v novem hlevu dogradila bokse ter čredo povečala na 30 glav. Veliko sta vložila v nakup traktorjev in novih kmetijskih strojev, obnovila hlev in zgradila uto za shranjevanje mehanizacije. Mlečno proizvodnjo sta v vsem tem času kombinirala z vzrejo bikcev, mož je dodaten denar služil kot voznik tovornjaka. Poleg govedoreje je bila pomembna panoga prašičereja, a so jo kmalu opustili zaradi nerentabilnosti. Za ohranjanje črede na kmetiji že od nekdaj vzgajajo lastne plemenske telice.

Leta 2009 sta se odločila, da je čas, da odgovornost za nadaljevanje življenjskega utripa na kmetiji prevzamejo mladi, zato sta kmetijo predala sinu Jožetu in snahi Mateji. Združuje ju ljubezen do živali, saj sta po poklicu veterinarja. Ker sta oba zaposlena, Ivanka še vedno veliko postori na kmetiji, skrbi za gospodinjstvo in popazi na vnučke, Mio, Fani in Gaja. Ivanka s ponosom doda, da vnučki že gredo po očetovih stopinjah, saj zelo radi pomagajo v hlevu.