V objemu narave, v mirnejšem predelu po zdravilišču poznane in turistično bogate Topolšice, stoji kmetija Zabernik. Že dolgo jo uspešno vodijo Stropnikovi in veliko jim pomeni, da dajejo mleko.

»Zelo rada delam v hlevu, včasih komaj čakam, da se umaknem tja. Tiho je, mirno,« z zadovoljstvom o delu na kmetiji pripoveduje Lilijana. Že ob Vinkovi snubitvi je bila trdno prepričana, da bo z veseljem s svojim možem skrbela za kmetijo, ki jo je Vinko podedoval po starših kot eden izmed osmih otrok. Tradicija ostaja mleko, saj so ga že sredi petdesetih let oddajali v bolnišnico Topolšica. Zadnja leta pridelajo okrog 70.000 litrov mleka, primarni panogi pa nekaj doda še domača reja bikov in telic, zase imajo tudi zajce in kokoši.

Vinko in Lilijana sta morala veliko zgraditi, zravnala sta bregove, posodobila strojni park, povečala čredo in mlečno proizvodnjo. A gradnja se nikoli ne konča, ves čas ostaja kaj za danes in jutri, še dodaja Lilijana. Na kmetiji ji pomagata tudi hčeri, Tea in Ines, še posebej pa Inesin mož Marjan, ki skupaj s taščo zjutraj vestno opravi delo v hlevu. Vinko po službi in opravljenem delu zelo rad osedla svojega konja, gospodarjev ponos, ki ga imajo radi tudi najmlajši člani družine, vnuki Jan, Domen in Matic. »Zelo radi pomagajo in sodelujejo, včasih gremo vsi hlev, da so krave že kar nemirne,« z nasmehom pove ponosna babica. Domov se rada vrača tudi hči Vendi s svojimi otroki, tako da je pri hiši vedno pestro in veselo. Ker sta Vinko in Lilijana bolj osredotočena na sedanji čas in kakovost mleka, bosta odločitve za prihodnost prepustila mlajšemu rodu.