Nekoč hmeljarska, zdaj predvsem mlečna kmetija je v ponos izjemno aktivni družini Tekavc, ki s svojim prizadevnim udejstvovanjem sooblikuje družbeno dogajanje v Taboru.

Ko sta kmetijo prevzela Lipe in njegova žena Slavica, so nekaj časa še vztrajali s pridelovanjem hmelja, a so ga z leti zaradi premajhne količine opustili in v celoti prešli na mleko. Podedovala sta še nekaj zemlje in tako uspešno razširila kmetijo, povečala stalež živine in posledično količino oddanega mleka. Poleg kmetije je bila vir preživetja dolgo tudi Slavičina služba, s katero sta svojima hčerama lažje omogočila lepo in dostojno življenje. Za lastno oskrbo še danes redijo nekaj živine, kakšno dobroto za domačo shrambo pa ponujajo tudi sadna drevesa. Ves čas stremita k zadostni količini in kvaliteti mleka, kar je dolga leta zahtevalo trdo delo ob službi. »A ko si mlad, vse gre,« se spominja Slavica.

Počasi bosta vajeti prepustila hčeri Barbari in zetu Klemnu ter vnukom, v katerih že tli strast do kmetije. Taj nam s ponosom in odločnostjo pritrdi na vprašanje, ali bo nekoč postal pravi kmet, danes pa že pomaga babici v hlevu in vozi svoj traktor. Kadar je vse postorjeno in zaprejo vrata hleva, so vsak po svoje aktivni v domačem kraju. Lipe je bil dolga leta predsednik gasilskega društva, veselje do gasilstva pa so se navzeli kar vsi člani. Prepeval je tudi v zborih, zet Klemen pa še vedno poje v ansamblu. Podpirajo prizadevanje Mlekarne Celeia za promocijo in podporo kmetom. »Dokler bo tako, bomo še kaj imeli,« je prepričana Slavica.