Sledili smo stopinjam, ustvarjenim iz generacij za rodove, ki so nadaljevali njihovo pot in delo. Na vsakem koraku je začutiti, da trdna volja in upanje o boljši prihodnosti vsak novi dan vzbudita novo upanje in željo: »Vztrajajmo, uspelo nam bo.« Pot nas je pripeljala na kmetijo Teršek, po domače Martinšek.

Danes na kmetiji Teršek gospodari Anton z ženo Jožico, ki prihaja s Tovstega pri Laškem. Anton je na domačiji odraščal skupaj s starejšima sestrama, Marino in Heleno. Pravi, da sta bili toliko starejši, da sta imeli glavno besedo.

Že kot otrok si je Anton želel ostati na kmetiji, po končani srednji kmetijski šoli pa je res nadaljeval delo svojih staršev. Še živi so spomini na leta, ko je bilo treba delo opraviti ročno, v pomoč so bili le konji in voli. Oče je šel v hlev zjutraj, zvečer je odgovornost padla na Antona in sestri. Takrat so imeli v hlevu osem glav živine. Prvi traktor je bil pri hiši leta 1973 in sledila so nadaljnja vlaganja v strojno mehanizacijo.

Z intenzivno pridelavo mleka so se na kmetiji Teršek začeli ukvarjati na začetku sedemdesetih let, ko se je začel organizirani odkup mleka. Danes je pridelava mleka glavni vir prihodkov, zato ne preseneča, da je bila postavitev hleva na prosto rejo prednostni cilj kmetije. Bilo je veliko odrekanja, saj je gradnja potekala štiri leta, končali pa so leta 2010.

Sinova Robi in Jure sta svojo življenjsko pot zapisala z drugimi besedami. Robi se je podal v svet jeklenih konjičkov in dela kot avtomehanik, Jure pa se je zapisal strojništvu. Pa vendar Anton in Jožica zaupata vase. Prihodnost je prepletena z načrti o novih vlaganjih – v hišo, posodobitev strojne opreme, ob dobrih razmerah tudi v povečanje črede.