V življenju pridejo trenutki, ki ti korenito spremenijo življenje. Tako je moral Simon v rani mladosti po očetovi smrti prevzeti kmetijo. Danes z ženo Tatjano skrbita za njeno urejenost in razvoj, pri tem pa so jima v veliko pomoč njuni otroci.

Kot pripoveduje današnji gospodar Simon, naj bi kmetija obstajala že več kot 500 let. Že za časa Celjskih grofov naj bi tedanji lastniki spadali med svobodne kmete, saj njihovega imena ni moč zaslediti med podložnimi kmeti v planinskem urbarju, kjer so bile zapisane dajatve in odmerjena tlaka. Stoletja so minevala, generacije so se menjavale, vse dokler se leta 1930 na kmetijo ni priselila Simonova babica. Simon se spominja pripovedovanja babice, da takrat niso bili dobri časi za kmetovanje, saj je Jugoslavijo zajela huda agrarna kriza. Po njeni smrti sta majhno kmetijo prevzela Simonova mama in oče, ki jima je z veliko truda in odrekanja uspelo nastaviti začetke današnjega razvoja kmetije. Počasi sta obnavljala in dograjevala gospodarske objete, na novo zgradila silose in kupila prvi traktor. Žal je očetova nesreča preprečila nadaljnji razvoj kmetije.

Simon je odraščal v družbi treh bratov in treh sester. Spominja se, da so dneve preživeli zunaj na kmetiji, kjer so se igrali in pomagali staršem. Po očetovi smrti je z 22 leti prevzel kmetijo in skupaj s pomočjo družine nadaljeval očetove nedokončane načrte. Pri tem mu je bila v veliko pomoč žena Tatjana, s katero sta si takoj po poroki uredila domovanje. Leto za letom sta prigaran zaslužek vlagala v kmetijo: nabavo traktorja in novih kmetijskih strojev, širitev hleva in izgradnjo silosov.

Kadar je delo opravljeno in ob nedeljah čas namenita otrokom, Janezu, Marku, Dominiku in Moniki, s katerimi jo velikokrat mahnejo na kakšen hrib, izlet ali potovanje.