Na enem najlepših koncev Slovenije, kot pravijo člani družine Trobiš, z razgledom na Šmartinsko jezero, stoji lepa kmetija Hriberšek.

Zelo stara in velika kmetija, ki je nekaj zemlje izgubila od izgradnji bližnjega Šmartinskega jezera, je včasih dajala dom velikim družinam. Ivanov oče je zrasel v 12-članski družini, Ivan pa je svoje otroštvo preživljal s še petimi sestrami in brati. Čeprav sta oba z ženo Marinko že hodila v službo, sta po spletu okoliščin prevzela njegovo domačo kmetijo. Sprva je doma ostala Marinka, zadnjih 20 let pa se oba preživljata izključno s kmetijstvom. Včasih so na kmetiji gojili hmelj, z leti so ga opustili, ves čas pa so se posvečali tudi živinoreji. Za potrebe razvoja kmetije sta Ivan in Marinka veliko gradila, nekaj zemlje vzela v najem in posodabljala strojni park. »Le kosilnica in motorka nista dovolj. Če nimaš, ne moreš delati,« pravita zakonca.

Še danes ostaja kmetija mešanih dejavnosti – prireja mleka, letno ga prodata okrog 82.000 litrov, vzreja telet in bikov ter za lastno oskrbno prašičev. Na kmetiji ima sin Janko, zapisani bodoči naslednik, tudi dejavnost žaganja lesa, pri kmetiji pa z ženo Majo pomagata, kolikor lahko. Zakonca Trobiš verjameta, da mora na kmetiji vse »štimati«, da moraš imeti vse pod kontrolo, ves čas vlagati in razvijati. In ko enkrat toliko vložiš, je težko pustiti ali se čez noč preusmeriti. Zato si zelo želijo, da bi jim zemlja ostala in bi lahko delali še naprej, v prostem času pa se sprostili v družbi najmlajših, pri društvenih dejavnostih, na kakšnem izletu, v hribih in v družbi dobrih prijateljev.