Pri Urbanc so bili veliki kmetje z velikim posestvom in precej velika družina. Skozi zgodovino so nekaj zemlje izgubili, a so še vedno dobri in skrbni kmetje, ki veliko dajo na kakovost.

Na kmetiji v slogi živijo tri generacije družine Urbanc. Babi in dedo, kot Rozalijo in Petra kličeta najmlajši članici družine, Saša in Tjaša, sta gospodarja kmetije na 400 metrih nadmorske višine nad Mozirjem, ki se že vrsto let ukvarja predvsem s pridelavo mleka. Peter in hči Rozi skrbita za dnevno opravljeno delo, ob konicah dela pa se na kmetijo vrne kar pet sester, Angelika, Marija, Nataša, Tatjana in Petra. »Čeprav smo bila sama dekleta, smo se morala hitro naučiti tudi tisto, kar so znali fantje,« se otroštva in mladosti spominja Rozi. Lepše je bilo nekoč, že kot otroci so znali veliko bolj ceniti vse, zemljo, delo in prosti čas, igra pa se je večji del odvijala v naravi.

Z žilico za ustvarjanje, občutkom za domačo peko in kuho, veseljem do kmetije ter z ohranjanjem običajev in tradicije bo Rozi nekoč vsekakor dobra naslednica. Za takrat in do takrat si želijo ohraniti, kar so vsi rodovi do zdaj ustvarili, in nadaljevati dejavnosti, ki jih je zastavil Peter. »Oče je pustil najmočnejše sledi pri razvoju kmetije,« pove Rozi. Domačijo je postavil skoraj iz ničesar, pogosto pa tudi pomagal kmetom iz okoliških krajev. Največje veselje in radost sta na domačiji ob nedeljah, ko je pri hiši veselo, razigrano in otroško, ko poklepetajo sestre in se razigrajo otroci, saj imata ponosna babi in dedo kar 13 vnukov.