Sledovi pridnih rok na kmetiji Juričan so vidni na vsakem koraku. Jožef in Irena predano in z vsem srcem skrbita za urejenost, rast in razvoj domačije, na katero sta zelo ponosna.

Mlečna pridelava ima na kmetiji že dolge korenine, pove sedanji lastnik Jožef, ki je kmetijo po očetovi smrti prevzel leta 2010. Z živinorejo se je začel ukvarjati njegov dedek. V hlevu je imel nekaj krav in kakšnega konja za obdelovanje polj. Za dodaten denar je s konjem in vozom pobiral kangle, polne mleka, ki so stale ob cestah in jih vozil v Imeno v zasebno mlekarno, po njenem zaprtju pa v Pavlinovo sirarno v Bistrico ob Sotli. Njegovi starši so mleko oddajali najprej v šmarsko sirarno, danes pa ga z ženo dobavljata Mlekarni Celeia v Arji vasi.

Jožef je bil edinec, zato je bil že od malega predviden za naslednika. Žena Irena se je na kmetijo priženila leta 1981. Vse od poroke sta z možem Jožefom predano skrbela za kmetijo, ki se je že takrat ukvarjala z mlečno pridelavo. Irena je prevzela molžo in krmljenje živali, medtem je Jožef nekaj časa kot sezonski delavec delal v Nemčiji in tako privarčeval denar za mehanizacijo. Od prvega traktorja na začetku sedemdesetih in s povečanjem mlečne dejavnosti se je kmetija zelo posodobila in razširila.

Jožef z razočaranjem spremlja trende v kmetijstvu. Spomni se, da je v sedemdesetih letih v vsej fari mleko oddajalo 36 kmetij, le dve se nista ukvarjali z mlekom. Do danes so ostali le trije, doda. »Vse se je razvrednotilo. Nekoč so ljudje nosili samo po tri litre mleka tudi do sedem kilometrov oddaljene zbiralnice. Danes pa mleko sploh ni več cenjeno tako, kot bi moralo biti,« potoži. Za prihodnost si želi, da bi bilo mleko ponovno cenjeno in da bi se zlasti mladi bolj odločali za poklic kmeta.