Življenje pušča sledi. Sledi brazde v sveže zorani zemlji, sledi nasmeha na obrazu, ko daje sadove vloženega truda, in sledi spoznanja, da ima opravljeno delo svoj smisel.

Kmetija Veber, po domače pri Pušjak, je prepletena s tradicijo in mnogimi življenjskimi zgodbami. Danes za njen življenjski utrip skrbi Stanko z družino, vendar jo bo kmalu ponosno predal sinu Tomažu.

Pridelavo mleka so na kmetiji začeli okoli leta 1970, do osemdesetih let preteklega stoletja so se ukvarjali tudi s hmeljarstvom. Kmetija danes obsega 18 hektarjev obdelovalne površine in 15 hektarjev gozda, nekaj zemlje pa je še v najemu.

V Stankovem otroštvu so večino kmečkih opravil opravili ročno. Z nasmehom na obrazu se spominja, kako sta z očetom na roke pokosila 5 hektarjev travnika. Danes le težko verjame, da jima je uspelo. Ker ni bilo strojev, so imeli v hlevu vole, s pomočjo katerih so lahko zorali polje. Prvi traktor je Stanko kupil daljnega leta 1971.

Stanko je kmetijo v celoti prevzel leta 1994 in skupaj z ženo Jožico ponosno zreta na opravljeno delo. Uspelo jima je slediti stopinjam staršem, izkoristiti priložnosti za rast in razvoj kmetije. Otroci Tomaž, Jernej in Jasna že stopajo vsak na svojo samostojno pot, Tomaž pa bo s partnerico Dragico prevzel kmetijo. Prvi načrti so že narejeni, usmerjeni so v novogradnjo hleva, razširitev črede, izboljšanje bivalnih razmer za čredo in racionalizacijo dela.

Da na domačem dvorišču le ni vse tako resno, poskrbita najmlajša člana Tomaževe družine, Eva in Jakob.