Na kmetiji Kos imajo samo ene sanje. Končno najti svoj prostor pod soncem, kjer bodo imeli mir in lahko razvijali svoje ideje, dosegali svoje načrte in preprosto počeli to, kar najraje počnejo, kmetovali.

Po vojni je na domačiji ostal samo Dušanov oče, kasneje se je poročil in s soprogo sta postavila temelje za nadaljnje kmetovanje. Začela sta s prirejo mleka, ki je še danes glavna in edina panoga na kmetiji. Dušan hodi v službo in skrbi za molžo, žena Martina pa skrbi za krmo, gospodinjstvo in druge opravke na kmetiji. Tako kot nekoč si tudi danes za sprotno življenje večino hrane priskrbijo in pridelajo doma, sejejo, pridelujejo povrtnine, redijo kokoši, zase naredijo kakšno skuto, jogurte in podobno. Dušanova mama Štefanija, ki bo kmalu slavila deveto desetico, živi na kmetiji v sosednjem objektu in še vedno lepo skrbi zase. Pri kmečkih opravilih in v gospodinjstvu pa mami pomaga tudi hči Neža, čeprav večino časa namenja učenju. Urška je že odšla zdoma ter babico in dedka pogosto razveseli z vnukom Nacetom, ki pri komaj nekaj letih že kot čisto pravi kmet stopa po hlevu, se druži s kravami in naravnost obožuje traktorje. »To je edina stvar, ki jo zna izgovoriti z R-jem,« se smeje ponosna babica.

Želijo si povečati kmetijo, se širiti in razvijati, a živijo na rušilnem območju Premogovnika Velenje, tako da jih žal čaka preselitev na drugo lokacijo. Nove cilje in načrte bodo postavili takrat, saj druge izbire nimajo. Upajo, da bodo imeli priložnost na novem prostoru pod soncem postaviti novo kmetijo, hlev in živino, saj jim to zelo veliko pomeni. »Še posebej zemlja nam veliko pomeni. Ko si navajen, da si sam vse pridelaš, tega ne želiš zamenjati za nič,« s srčnostjo pripoveduje Martina.