Mlečna cesta – Zelene Doline

Kmetija Vodišek


Po pripovedovanju se je življenjski utrip na kmetiji Vodišek začel v času gradnje železniške proge Dunaj–Trst. Danes o življenjskih zgodbah, zapisanih v preteklosti, priča stara hiša, ki z zavidljivimi leti ponosno kljubuje času.

Na kmetiji Vodišek je svojo življenjsko zgodbo zapisal Tilkin oče. Tilka se spominja, da so živeli na kmetiji na Trojnem, od koder je prihajala mama. Vendar je oče vso skrb posvečal tudi svojemu domu, kjer je preživel svoja mladostna leta. Tilka je po končanem šolanju svojo življenjsko pot nadaljevala v službi. Dogovorjeno je bilo, da brat ostane na očetovi kmetiji. Usoda pa je določila drugače, tako da za očetovo kmetijo danes skrbi Tilka z možem Jankom.

Tilka se še živo spominja časa, ko se je odločila, da ostane doma. Kmetija zahteva celega človeka. Spoštovanje do očeta je narekovalo odločitev, da nadaljuje njegovo delo. Takrat, konec osemdesetih let, je bilo mleko dobro plačano, zato odločitev ni bila težka. Za primerjavo pove, da se je za en liter prodanega mleka dobilo dva litra nafte. Organizirani odkup mleka v teh krajih je vplival tudi na kmetijo Vodišek in takoj so pristopili k pridelavi mleka. Mleko je bilo v primerjavi z drugimi surovinami dobro plačano, zato so lahko sledili usmeritvam v kmetijstvu. »Da, to so bili lepi časi,« pritrdi Janko.

Mimo hiše je tekla odkupna proga in kangle, polne mleka, so naložili kar na prikolico ter jih s traktorjem odpeljali v mlekarno. Zanimiv je tudi podatek, da so bile kangle last mlekarne. Danes mleko s kmetije Vodišek vozijo na zbirno mesto na kmetijo Zeme.

Da je bil vsak dan poln otroškega smeha in igre, so poskrbeli otroci, Nives, Luka, Terezija in Betka. Danes stopajo vsak po svoji življenjski poti. Na vprašanje, ali se bo življenje na kmetiji nadaljevalo še naprej, Tilka in Janko odgovorita z željo po vztrajanju, če jima bo le zdravje služilo. Kako se bodo odločili otroci, pa bo pokazal čas.