Na Koširjevi kmetiji je na vsakem koraku čutiti spoštovanje do narave, trdo delo in pridne roke. Danes na njej sobivajo kar tri generacije: Alojz in Cvetka, ki sta zadolžena za krmo živali, sin Silvo in žena Mateja, ki je glavna za molžo, ter otroka Anja in Luka. Na kmetiji živi tudi Silvova sestra.

Alojzov oče je majhno kmetijo v Polžanski Gorci, manjši vasi sredi vinorodnega Kozjanskega, kupil leta 1932, sredi najhujše agrarne krize. Skupaj z ženo sta si na njej ustvarila dom za pet otrok. Alojz, najstarejši izmed njih, je že od malih nog rad poprijel za vsako delo. Njegovi bratje in sestre so se zelo zgodaj zaposlili in odselili, tako da je Alojz prevzel kmetijo. Sorodno dušo in življenjsko sopotnico je spoznal v Cvetki in skupaj sta si ustvarila družino.

Začela sta s petimi kravami in dvema voloma, ki sta služila kot delovna sila za obdelovanje zemlje. Razgibano gričevnato površje je že od nekdaj zahtevalo veliko ročnega dela in precej ga je olajšal šele prvi traktor, ki sta ga kupila leta 1975. Prav Cvetka in Alojz sta pred več kot štiridesetimi leti začela oddajati mleko. Sprva sta ga vsak dan nosila peš, pozneje pa sta ga vozila s traktorjem do bližnje zbiralnice, kamor je mleko oddajalo še 16 drugih kmetov. Ročno molžo je sredi devetdesetih let zamenjal prvi molzni stroj, vitovitica.

Ko se je na kmetijo primožila Mateja, sta Alojz in Cvetka predala del opravil na kmetiji mlajši generaciji, a mladim še vedno pomagata v hlevu. Pred nekaj leti se je zaradi opuščanja kmetijstva skupna zbiralnica v vasi zaprla, zato so se Koširjevi odločili za nakup bazena in vzpostavitev lastne zbiralnice mleka na domu. Lani so investirali še v nakup mlekovoda.

Ko beseda nanese na prihodnost, prepustita besedo mladim. Mateja pove, da bosta z možem ohranila trenutno stanje, saj možnosti za povečanje kmetije ni.