Delo pridnih rok, pridobljene izkušnje in želja ohraniti kmetijo so iz roda v rod pisali življenjsko zgodbo kmetije Volarič. Ponos s kmetijo je zarisal mnogo sledi. Tudi danes njeni gospodarji z zaupanjem stopajo po njih in se zavedajo, da je v življenju vredno pustiti sledi.

Včasih je bila kmetija Volarič manjša kmetija. Vsak novi rod pa je prispeval k njeni rasti in razvoju. Martina z besedami oživi delo svojih prednikov in pove, da je stari oče okoli leta 1955 zgradil nov hlev, njen oče ga je še povečal, Martina pa je skupaj z družino leta 2012 postavila novega in sodobnega, ki omogoča prosto rejo goveda.

Martina s prijetnimi spomini obudi svoja otroška leta, ki jih je preživela v družbi sestre Brigite. Predvsem se spominja skupnih trenutkov, saj je bilo delo mnogokrat ročno, kar je med družinskimi člani stkalo trdne vezi. Poudari tudi, da se je dosti manj hitelo. Na vprašanje, kaj se ji je iz otroških brezskrbnih časov najbolj vtisnilo v spomin, se nasmehne: »Čas, ko sem se še pri 10 oziroma 12 letih naučila voziti traktor.« Martina poudari, da sta bili obe s sestro Brigito enako vključeni v kmetijo. Pozneje je Brigita zaplavala v podjetniške vode, Martina pa se je po končani srednji ekonomski šoli zaposlila.

Ko so bili starši pred odločitvijo predati kmetijo, je Martina sprejela izziv. Danes ob podpori moža Jožeta ter hčerk Monike in Barbare nadaljuje življenjsko delo staršev. Kmetija je usmerjena v pridelavo mleka, ki ga prodaja v Mlekarno Celeia. Ker je na kmetiji vedno veliko dela, ji je v veliko pomoč mama Marta, ki skrbi, da je kuhalnica vedno v »pogonu«.

Martina ne obžaluje odločitve, da ostane na kmetiji. Svoje delo predstavi s šaljivim opisom: od vil do obračuna davka.