Z voljo in predanostjo, kot jo izžareva Marija, gospodarica kmetije Vrečko v Jurkloštru, res lahko dosežeš nemogoče.

V družini šestih deklet se je Marija rodila kot najmlajša. Usoda ni hotela, da bi na domačiji mesto gospodarja zasedel fant. Dekleta so vse od malih nog delala in opravljala vsa moška dela. Kot deklice so hodile peš v šolo, v kanglah nosile mleko in pomagale, kjer je bilo treba. Oče je za lastne potrebe tudi malo žagal, s hlodovino pa prislužil še kakšen dodaten dinar za lažje preživetje svojih deklet. »Imele smo čudovito otroštvo in zelo dobro smo se razumele,« se spominja svojih dekliških let Marija. Veliko so se igrale v naravi in si same izdelovale igrače. Čeprav so morale kmalu začeti delati, so spomini na bogato vaško življenje in mladost neprecenljivi. Sestre se še danes izjemno razumejo, prirejajo razna srečanja, se skupaj z mamo družijo in pogosto vračajo domov.

Marija je ostala doma in nadaljevala mlečno tradicijo, ki je bila osrednja dejavnost že v času prejšnjih rodov. Začetki so bili težki, skoraj vse sta morala postaviti in zgraditi na novo. »Da sva lahko izpolnila svoje načrte, smo morali za kratek čas živeti v prikolici,« nam pripoveduje predana gospodarica.

»Rana ura, zlata ura« je zagotovo pregovor, ki pri Mariji najbolj drži. Ob 3. uri zjutraj vstane, da lahko s pomočjo partnerja in otrok, Sare, Tilna in Maria, uspešno vodi kmetijo ob redni službi. Po srcu kmetica, po duši gasilka si želi, da se ji čim prej uresničijo sanje. Da bi na že postavljenih temeljih kmalu zrasel nov hlev, ki bi omogočal predvsem lažje delo in boljše bivalne razmere za živino.