Na robnem delu prijetnega kraja Spodnji Dolič stoji lepa in skrbno urejena kmetija Županc. Čeprav jim življenje ni prizanašalo, z močno voljo tri generacije z roko v roki ohranjajo dediščino in vodijo kmetijo po začrtani poti.

Slavko se spominja otroških let na kmetiji, ko je s svojimi devetimi brati in sestrami vse od malih nog pomagal pri delu. Ker so zgodaj ostali sami z mamo, življenje ni bilo enostavno. Spominja se ročnega dela, košnje, dela z voli in konji, 12-članska družina je delala pravzaprav zgolj za preživetje. Po spletu okoliščin je kmetijo nasledil Slavko in skupaj z ženo Marijo ter s pomočjo otrok, Roberta, Mateje in Simone, zgradil vsa poslopja na novo in razvijal kmetijo. Kot glavna panoga kmetije je dolgo časa delovala tudi žaga. V okviru živinoreje so se s pitanja bikov preusmerili na pridelavo mleka in ga sredi sedemdesetih let začeli prodajati v Slovenj Gradec.

Vse do danes so ohranili pridelavo mleka, za udobno bivanje živine pa skrbita Marica, žena žal že pokojnega naslednika Roberta, tast Slavko in njeni sinovi, Mitja, Tomaž in Anže. Usoda je hotela, da so prezgodaj izgubili gonilno silo kmetije, zato so morale vse tri generacije stopiti skupaj in poprijeti za delo. »Vsi so pridni, vsak po svoje,« pravi Slavko, Marica pa dodaja, da je nepogrešljiva tudi sosedska pomoč. Čeprav je stalno delo, sploh v skrbi za zdravo čredo in skrbno ter urejeno kmetijo, pa sta oba, tako Marica kot Slavko, z veseljem dejavna tudi v kraju. Marica sodeluje pri kmečkih ženah, Slavko pa v društvu upokojencev in cerkvenem pevskem zboru. Skromna, pridna in srčna družina si želi predvsem zdravja, da bi lahko še naprej ohranili in dobro vodili kmetijo.