V osrčju Kozjanskega regijskega parka se je življenjski utrip na kmetiji Žuraj začel pred okoli 360 leti. Danes o mnogih življenjskih zgodbah pričajo stara hiša, kašča in ohranjen kozolec, ki z zavidljivimi leti ponosno kljubujejo zobu časa.

Skrbno urejena in obdelana kmetija Žuraj sredi Kozjanskega regijskega parka slovi po več znamenitostih. Ponosni so na naravno in kulturno dediščino, ki so jo skrbno ohranjale že prejšnje generacije. Mogočen hrast na kmetiji raste že skoraj 360 let in spada med najstarejša hrastova drevesa v Sloveniji, pod več kot 120 let staro lipo pa se ob večerih rada zbira vsa družina. Na stari domačiji je še vedno ohranjena stara kašča, v kateri so še danes lesene skrinje za shranjevanje hrane, tudi stara hiša in kozolec imata zavidljivo letnico 1850.

Peter nam pove zanimivo zgodbo. Kmetijo je njegovemu staremu očetu zapustila teta, saj ni imela svojih otrok. Stari oče je bil najmlajši otrok in izučen za krojača, zato ni imel prav veliko veselja do kmetovanja. Ker je bila kmetija od nekdaj precej velika, so takrat del zemlje razprodali. Stari oče je imel srečo, da je bila njegova žena zelo marljiva in je sama prevzela večino skrbi za kmetijo. Zgradila sta nov hlev, vendar je leta 1978 pogorel zaradi udara strele.

Petrovi starši so začeli oddajati mleko. Takrat so ga nosili v 10-litrskih kanglah do ceste, kjer jih je potem pobiral sosed. Sprva so ga vozili na Hrvaško, ko pa se je ukinila proga, so ga začeli prodajati v Mlekarno Celeia, v katero ga vozijo še danes. Oče in mama sta vseskozi skrbela, da se je kmetija modernizirala. Tudi Peter in njegova žena že približno 20 let nadaljujeta poslanstvo Križanjskih. Z vso predanostjo in skrbnostjo se trudita, da vsak dan pridelata kar najbolj kakovostno mleko, ter skrbita za še približno 40 pitancev in telic.